S preživljanjem časa na prostem se posledično odklopimo od trenutnega stresa in misli, ki konstantno lebdijo nad nami v našem delavnem/stalnem okolju.

Narava v sebi nosi neko mirnost, katero nam lahko da, če se za to tudi lahko odpremo. Narava nam že tako na pladnju ponudi radost in mirnost ter kaže krogotok življenja. Po dežju posije sonce, po nevihti se nebo razjasni. V naravi je tako veliko ”kaosa” a kljub temu tudi veliko ravnovesja in stabilnosti, od katerega se lahko veliko naučimo.

Pomembno pa je, da se naučimo biti v stiku s sabo, torej, da lahko odmislimo vse skrbi in tegobe, ter za trenutek samo smo in se osredotočimo na tisto kar se dogaja v tem momentu.  Narava pa nam s svojo sposobnostjo, da nam olajša misli, ko se počutimo preobremenjene, k osredotočenosti tudi pripomore.

Kako pomemben je dopust (odklop od delovnih obveznosti) za naše mentalno zdravje?

Tako kot je pomembno redno ščetkanje zob za našo ustrezno ustno higieno (smeh). Opažam, da ljudje pogosteje skrbijo za svojo telesno kondicijo, urejeno prehrano in vse splošno funkcioniranje, pozabljajo pa na prav tako pomemben faktor in sicer ”mentalno higieno”. Če se tej premalo posvečamo, seveda lahko prične vplivati na mentalno zdravje, kasneje tudi fizično. Odklop od delovnih obveznosti je seveda nujno potreben. Seveda je v veliki meri odvisno tudi to, ali lahko službene obveznosti na dopustu odklopimo, jih v svojih mislih nekaj časa ”zamrznemo” in si dovolimo nameniti odklop, ki je potreben.

Pravijo, da je pravi »reset« potreben dopust v dolžini vsaj dveh tednov. Kako na človeka učinkuje ta daljši odklop in kako krajši?

Velikokrat je bilo omenjeno, da je za ustrezni ”reset” potrebnih vsaj tri tedne dopusta. Zakaj? Zato, ker prvi teden se človeški možgani še odvajajo od konstantne aktivnosti in razmišljanja. Potem nastopi en teden dejanskega počitka. Zadnji teden pa se zopet misli pričnejo pripravljati na ponovni vklop in delo. Praktično smo na dopustu potem dober teden (smeh). V manjših količinah dopusta se tako zadeve skrajšajo, je pa od vsakega posameznika odvisno kako kvalitetno se lahko tam tudi spočije.

Če gremo na daljši ali krajši oddih bo ta učinkovit toliko kot si bomo za to pustili sami. Včasih se s klienti pošalim in omenim, da svojo ”prtljago” nesemo tudi na Bahame, čeprav naj bi tam bil idealni čas za odklop in sprostitev.

Pomembno pa je poudariti, da si je ”odklop” potrebno privoščimo na dnevni bazi. Torej, da si nekaj trenutkov v dnevu namenimo zase in za stvari, ki lahko ”napolnijo naše baterije”.

Kaj pa, če/ko se duševne težave pojavijo prav na dopustu?

Velikokrat imamo vklopljenega avtopilota in stvari počnemo avtomatizirano in žal odklopljeno od sebe. Ne malokrat se tako zgodi, da ko se malce sprostimo, stvari privrejo na plan. Ni naključje, da nas naš življenjski slog tudi do tega privede.

Če se nam duševne težave pojavijo na dopustu, je seveda priporočljivo, da se o tem pogovorimo s svojimi bližnjimi ali z nekom s katerim se počutimo varno. Če začutimo, da sami ne bi zmogli pa je seveda priporočljivo, da se poskusimo čimprej dogovoriti za termin s strokovno usposobljeno osebo (psihologom, psihiatrom ali psihoterapevtom).

Kdaj je dopust kvaliteten in najbolj blagodejen za naše mentalno zdravje – najbrž ni povezan z destinacijami, temveč dejavnostmi in načinom preživljanja našega časa? Kakšen bi bil vaš nasvet – kako preživeti dopust, da bomo čim bolje spočili glavo?

Kot omenjeno poprej svoje skrbi in misli bomo nosili povsod s sabo, razen če bomo to želeli zavestno prekiniti.

Dopust na nas vpliva blagodejno takrat, ko se dobro počutimo, se sprostimo in uživamo v trenutku.

Če smo naravnani tako, da moramo vse postoriti preden odidemo na dopust, nam bo to verjetno tudi pomagalo, saj si bomo tako mentalno dovolili, da smo si ”zaslužili” da se lahko sedaj spočijemo.

Najpomembneje pa je najti svoj lasten način sprostitve. Se naučiti biti v stiku s sabo, se poslušati in si izoblikovati svoje meje, kar nam bo pomagalo na splošno v življenju, ne samo na dopustu.

Zakaj se tako pogosto zgodi, da zbolimo takoj, ko predahnemo od delovnih obveznosti in začnemo z dopustom?

Pogosto smo v zanki, ki je ne zaznamo dokler jo ne ozavestimo. Velikokrat se nam pred dopustom stres in opravki še dodatno povečajo, ker želimo poprej vse urediti in pripraviti, kar pa seveda posledično lahko negativno vpliva na naš imunski sistem, ga oslabi in tako zbolimo.

Velikokrat pa se nam zazdi, da zbolimo ravno takrat ko se sprostimo/smo na dopustu. “Kot da telo ve, da smo si vzeli predah, in nam s tem zagode na dopustu.” Nekaj resnice je tudi v tem. Obstaja kar nekaj raziskav na to temo, da ko smo na “fight moodu”, preživetvenem boju, z vsakdanjikom, stresom, obveznostmi, ki jih nikakor ne moremo odložiti tudi telo izklopi vse funkcije in jih da v ozadje. Ko pa malo izstopimo iz konstantnega stresa in bitke s časom ter se malce umirimo, imunski sistem začuti, da je prišlo do spremembe, ter avtomatsko potem tudi privrejo na plano prehladi in težave, ki so se vseskozi nalagale. Zatorej je priporočljivo, da se večkrat umirimo, si vzamemo čas zase in za svoja občutja ter tako sproti poskrbimo za naše duševno in telesno počutje, ki sta tako ne pogrešljivo medsebojno povezana. Hkrati poskrbimo, da imamo bolj miren vsakdan in tudi dopust lahko posledično mine brez nenadnih bolezni.

Celotno vsebino si lahko preberete na portalu slovenskenovice.delo.si, na povezavi.

Ker lahko tovrstna občutja sprožijo tudi občutke tesnobe, si lahko o tem več preberete na povezavi.

The post Duševno zdravje in dopust (v sodelovanju s Slovenskenovice.si) appeared first on Center za psihoterapijo.

Za marsikoga praznični čas ni najbolj čudovit čas v letu. Hitro se lahko prelevi v nekaj zelo stresnega, še posebej za starejšo populacijo, ko naj bi bil to čas preživljanja z bližnjimi. Mlajše populacije imajo že formulirane svoje družine, ostali bližnji pa so lahko žal že preminuli, kar nam lahko še dodatno vzpodbudi občutke žalovanja in osamljenosti.

Kaj lahko storimo, če bomo za praznike sami? Naj nas ne omeji miselnost, da zaradi morebitne težje mobilnosti/gibljivosti ter drugih morebitnih zdravstvenih težav nič ne zmoremo in je najbolje ostati doma. Lahko se sprehodite po centru svojega domačega kraja in užijete božično vzdušje, od okrasja do različnih predstav. Lahko se povežemo z lokalnimi društvi, kjer organizirajo druženja za starejše. Okrasite si dom, kot bi vam ustrezalo. Če nimamo možnosti druženja s svojo družino, nam lahko k boljšem razpoloženju pripomore druženje z mladino, ter v nas vzbudi dele, ki kar nekaj časa že spijo. S tem namenom lahko kontaktiramo mladinske centre kjer bodo otroci zelo veseli obiska starejših (lahko jim podelite svoje življenjske zgodbe in anekdote ali pa jih naučite vaših veščin kvačkanja, šivanja ali česa podobnega). Lahko se lotimo tudi peke piškotov ali slaščic, ki nam ustrezajo. Če ste sami, bo izbira lažja, saj se ne bo potrebno kregati katere piškote naj raje specite😊.

Žalost je pogosto spremljevalka osamljenosti. Bodisi, ker smo izgubili najdražjega in bomo zato te praznike brez njega, bodisi, da smo že dlje časa v takšni situaciji in občutimo (decembrski) družbeni pritisk, da moramo biti veseli, a smo v resnici žalostni, osamljeni. Kako se spoprijeti z žalostjo in čustveno težo? Pritiski „veselih praznikov“ nam lahko v resnici še okrepijo žalost…morda celo depresijo?

Predvsem je pomembno, da si občutkov žalosti in osamljenosti ne zanikamo, saj bodo ta, ko bomo najmanj pričakovali privrela na plano. Žalost in osamljenost se lahko prelevita tudi v depresijo. Pomembno je, da si občutke/občutja priznamo in si ne dovolimo, da nas ”vlakec žalosti” popelje navzdol. Seveda je priporočljivo, da se (če lahko/je možno) vključimo v različne aktivnosti, druženja in podobno. Pomembno pa je dejstvo, če se lahko o svojih občutkih ter mislih s kom pogovorimo. Če to ni možno z družinskimi člani, se lahko obrnemo na prijatelje? Če je odgovor zanikalen je seveda dobro obiskati osebo, ki je za to strokovno usposobljena, katera nam lahko pomaga prebroditi za nas težko obdobje.

Kako pa lahko prepoznamo razliko med žalostjo in depresijo? Kakšne so razlike? 

Žalost je normalna reakcija na izgubo, razočaranje, težave ali druge za nas težke situacije. Občasna žalost je del človeškega bitja/čustvovanja. V omenjenih situacijah žalost izzveni in lahko nadaljujemo z vsakodnevnim življenjem. Depresija pa lahko prizadene vsakogar, za njo ni vedno nekega specifičnega razloga. Če potrtost in žalost trajata več kot 14dni pa je to že depresivno stanje. Pri slednjem primeru je potrebno poiskati strokovno pomoč. Če se depresija ne zdravi, lahko privede do številnih zapletov v osebnem in poklicnem življenju, vključno z ogrožanjem lastnega življenja, zato je pomembno, da si priznamo svoja občutja ter poiščemo pomoč.

Kaj lahko naredimo, če pri sebi prepoznamo, da postajamo (ali smo) depresivni?

Najpomembneje je da se ne osamimo, čeprav nam počutje dirigira ravno nasprotno. Dobro je, če pravi čas prepoznamo lastno počutje, oz. vzorec mišljenja, ki nas vleče navzdol. S tem smo naredili že zelo veliko. Pomaga tudi, če se zaupamo bližnji osebi ali usposobljenemu strokovnjaku, saj nam ta lahko poišče pomoč, če sami tega ne zmoremo.

Pa vendar. Mnogi starejši so sami med prazniki, a ne osamljeni. Nekako se znajo zamotiti, ustvarjajo, poiščejo družbo, pokličejo koga, gredo na dogodek itn.. Zakaj se pri nekaterih starejših razvije osamljenost, morda celo depresija in ne najdejo izhoda, pri drugih pa ne? Zakaj je tako težko…?

To je lahko odvisno od več dejavnikov. Morda je oseba, ki je bolj nagnjena k osamljenosti in depresiji pred kratkim izgubila sopotnika s katerim je bila skoraj celo svoje življenje, in se je težje privadi na to, da je sedaj potrebno funkcionirati v ednini. Odvisno je tudi kako določena oseba kooperira z različnimi življenjskimi situacijami. Nekdo se iz ”napake” ali dotične situacije nekaj nauči ter s tem okrepi svojo frustracijsko toleranco, medtem ko bo druga oseba ”napako” doživela kot poraz iz katerega se ne bo izcimilo nič dobrega. Torej, če težje predelamo ali ne predelamo izgube ali težje funkcioniramo sami, bomo najverjetneje bolj nagnjeni k depresiji in depresivnim občutkom. Tu gre predvsem za našo osebnostno strukturo ter način spopadanja z vsemi življenjskimi situacijami, ki nam pridejo naproti.

Staranju se ne moremo izogniti. Z njim prihajajo tudi boleča slovesa in izgube dolgoletnih življenjskih sopotnikov. Odrasli otroci pa pogosto nimajo časa, da bi lahko več kakovostnega časa namenili svojim ostarelim staršem. Kako se pripraviti na vse to – na možnost, da bomo nekega dne praznovali morda sami božič, novo leto, brez najdražjega ob sebi?

Rojstvo in smrt, oba sta neizogibna procesa katera moramo dati čez. Če se še tako trudimo, se ne moremo pripraviti na to, da ne bo boleče, ko bomo izgubili ljubljeno osebo. Lahko pa se posvetimo mehanizmom predelave občutkov in strahov, ki nas pestijo. Ko žal napoči čas žalovanja, je pomembno, da si dovolimo proces žalovanja tudi v svojem tempu izpeljati. Če si lastna občutja zanikamo oz. jih potlačimo, lahko privede do občutkov depresije in podobno.

Zavedajmo se, da imamo samo ta trenutek, ki se dogaja ”zdaj”, ter ga poskusimo izkoristiti kot nam najbolje ustreza. Torej, pomaga nam, da namenimo bližnjim dovolj časa ter smo odkriti s svojimi občutki in mišljenji, da morda ne ostanejo stvari ne izrečene, kar pogosto ljudje kasneje obžalujemo.

Lahko morda podelite z nami kakšne praktične pristope, kot je npr. meditacija, dihanje, afirmacije, kako si lahko pomagamo, če nas zgrabi osamljenost, žalost med prazniki? 

Vsak posameznik je svoj individuum, zato se pristopi razlikujejo glede na vsakega posameznika posebej. Priporočljivo je, da vsak poskusi in odkrije kaj mu najbolj ustreza. Splošno pa smo lahko pozorni, da ob tovrstnih počutjih obudimo/ohranimo stike z ljudmi in se ne osamimo. Se potrudimo biti aktivni, če ne pride v poštev telovadba je hoja zelo priporočljiva. Ta nam dvigne hormone sreče, kar pa zelo pripomore pri tovrstnih občutkih. K boljšemu počutju pripomore tudi uravnotežena prehrana ter vsakodnevna rutina. 

Kdaj pa je njuno potrebno poiskati strokovno pomoč?

Torej, če naše neobvladljivo stanje traja dlje časa in moti naš vsakdan oz. vsakodnevno funkcioniranje in imamo ob tem lahko tudi moten ritem spanja je priporočljivo in pomembo, da ob tem poiščemo strokovno pomoč. Za podporo na tovrstni poti, se je dobro obrniti na organizacije za duševno zdravje in/ali stopiti v stik s psihologom, psihiatrom ali psihoterapevtom. 

Morda je dobro omeniti tudi miselnost, ki je pogosta v družbi: da je samoumevno, da so starostniki v svojem obdobju življenja potrti, zaprti vase in  ne družabni, kar pa še zdaleč ne bi smelo držati. V vsakem obdobju svojega življenja si smemo dovoliti živeti polno. V vsakem obdobju življenja je v ospredju nekaj drugega, vsem obdobjem pa je skupno to, da smo lahko veseli svojega vsakdana ter da se veselimo polnosti življenja ter živimo tako kot si želimo.

Dobro se je spomniti, da imamo mi moč nad situacijo in ne situacija nad nami.

Celotno vsebino si lahko preberete na portalu mojaleta.si, na povezavi.

Na temo božične tesnobe, pa si lahko več preberete na naslednji povezavi.

The post Osamljenost med prazniki (v sodelovanju z Mojaleta.si) appeared first on Center za psihoterapijo.

Kaj je privlačnost?

Navadno definiramo privlačnost kot silo, ki nas vleče k drugi osebi.

V besedi privlačnost pa se tako tudi skriva zanimanje za drugo osebo, željo ali afiniteto do druge osebe, ki je čustvene, romantične, spolne, fizične ali estetske narave. Pogosto se privlačnost označuje samo kot fizično, a pomeni veliko več. Od čustvenega aspekta odnosa, do zanimanja za nekoga, do občudovanja videza nekoga in seveda tudi do doživljanja spolnega občutka.

Statične komponente privlačnosti… Kakšno vlogo imajo pri ustvarjanju prvega vtisa?

Ko se pomikate po profilih v aplikaciji za zmenke, je prva stvar, ki jo zagledate slika druge osebe. Če se vam na prvi pogled oseba zdi privlačna, lahko še podrobneje raziščete njihov profil in se odločite, ali želite komunicirati z njimi. Če pa vas slika ne bo zanimala za delno sekundo, je velika verjetno, da boste premaknili na naslednjo. Govorico telesa ter neverbalno komunikacijo je moč razbrati tudi preko slike, zato je dobro, da smo pozorni tudi na to.

To kako izgledamo in kako bomo naredili prvi vtis je odvisno od kopico dejavnikov. Kot so (v grobem) vaša oblačila, lasje, obrazna mimika, ton kože in drža telesa. S svojo prezenco se tako predstavite v svet veliko prej, preden sežete v stisk roke in se uradno predstavite.

Kako pomembna je privlačnost za gradnjo odnosa?

Če se osredotočimo na fizično privlačnost je ta pomembna sestavina v romantičnem odnosu.  Pogosto je tudi izhodišče, da se partnerja med seboj lahko povežeta in ustvarita čustveno navezanost. Pomembna je tudi zato, ker vodi do večje fizične povezanosti in intimnosti, kar pa partnerjema pomaga, da se posledično počutita bolj povezana in navezana drug na drugega.

Pomembno pa je tudi poudariti, da fizična privlačnost v odnosu ni dovolj. Za gradnjo odnosa je pomembno diskutirati o skupnih ciljih, načrtih, idejah, stališčih in seveda občutjih.

Slednjemu, kot opažam pri delu s klienti, večina parov ne daje dovolj poudarka, oz. se to zanemari v sklopu vsakdanjega življenja in vsakodnevnega tempa. Vedno je pomembno, da si na dnevni bazi vzamemo čas in s partnerjem prevetrimo, kako se počutimo, kaj si želimo in podobno. Privlačnost se skriva tudi v vsakodnevnih malenkostih. Ko za partnerja nekaj postorimo, ga presenetimo z objemom, mu namenimo lepo besedno in podobno. Pomembno je torej, da se naučimo govoriti jezik ljubezni svojega bližnjega, privlačnost pa se bo s tem le stopnjevala.

Kakšne oblike privlačnosti poznamo?

Ko tako slišimo besedo” privlačnost “, pogosto mislimo, da gre tu samo za spolno privlačnost, vendar temu ni tako. Kot zgoraj omenjeno, je privlačnost pomembna in koristno pri uspešnem krmarjenju skozi dinamiko naših odnosov. V grobem tako poznamo spolno privlačnost, romantično privlačnost, fizično privlačnost, čustveno privlačnost in estetsko privlačnost.

Spolno privlačnost na primer narekuje želja po intimnem odnosu z osebo in nanjo lahko vplivamo samo s fizičnimi znaki. Romantična privlačnost je globlja, spodbujajo jo občutki želje po razmerju z nekom.  Fizična privlačnost je želja po čutni in taktilni povezavi, ki bi lahko imelo spolne, čustvene ali romantične posledice, vendar to ni prvotni namen. Čustvena privlačnost je skupna izkušnja izražanja in/ali prejemanja ljubezni, spoštovanja in podpore. Tovrstna povezava vključuje delitev upanj, strahov, sanj in vrednot, to posledično ne ustvarja le privlačnosti, ampak gradi odnos, ne glede na to, ali je ta platonski ali romantičen. Estetska privlačnost pa je fokusirana zgolj na videz. Če na reklamnem panoju zagledate osebo, ki se vam zdi privlačna, ob morebitnem snidenju z njo pa bi jo lahko gladko zavrnili.

Kljub vsemu pa se z razumevanjem in priznanjem širokega spektra čustev, ki jih lahko čutimo drug do drugega, lahko osvobodimo katerega koli opisovanja privlačnosti in poskusimo samo uživati v njej.

Spolna privlačnost naj bi zviševala dopamin… Kako deluje? 

Kot vedo vsi, ki so bili kdaj zaljubljeni, so ”srčne zadeve” pogosto zapletene. Znanost, ki stoji za ljubeznijo in zaljubljenostjo pa prav tako. Znanost za tem, vključuje ne samo kemijske reakcije v možganih, ampak tudi vseh pet čutov in z njimi povezanih organov.

Medtem ko so poti do zaljubljenosti zelo različne in mnogotere, se v našem telesu takrat zgodi le ena možna reakcija: po začetni iskrici s drugo osebo lahko telo ustvari visoko raven testosterona in estrogena, ki vodijo do intenzivnih občutkov poželenja. Možgani nato ustvarijo povišano raven dopamina, ki igra vlogo pri našem doživljanju užitka, in norepinefrin, ki poskrbi za hitrejši srčni utrip in nemir.

Ko se dlje časa v razmerju oz. daljšem partnerskem odnosu, možgane ob ljubezni preplavi oksitocin, (izražen skozi sproščenost ob partnerjevi fizični naklonjeni in podobno), in vazopresin, ki ustvarjata željo po zaščiti svojega partnerja – ustvarjata občutke navezanosti.

V možganih tako ni nobenega ljubezenskega mesta, ki bi nam govoril, kako se počutiti, zato potrebujemo vseh naših pet čutov, da počnemo stvari ki so v skladu z našimi željami in kateri nas usmerijo k tistemu/nečemu kar potrebujemo.

In fermoni? Kakšna je njihova vloga?

Feromoni se nahajajo v vsem ”živem svetu” in so prvinska oblika komunikacije. Ti kemični prenašalci se prenašajo izven telesa in imajo neposreden razvojni učinek na ravni hormonov in/ali vedenje. Izločajo se, torej, zunaj telesa in vplivajo na vedenje drugega posameznika.

Velik del vloge fermonov pri ljudeh ostaja še neznan, vendar znanstveniki že desetletja raziskujejo tovrstno področje.

Do neke mere je znano, da osebe, ki izločajo povišano raven feromonov, imajo večjo izraženost spolne energije, se počutijo bolj samozavestne in so splošno bolj spolno privlačne. Tovrstne osebe, tako pritegnejo več pozornosti, so bolj socialne angažirane in lažje vzpostavljajo vezi z drugimi ljudmi.

Kakšne osebe nas običajno bolj privlačijo in zakaj?

Pogosteje nas privlačijo osebe, katerih zgodba in energija nam je znana že iz naših preteklih odnosov. Če smo v naših primarnih odnosih navajeni na toplino in podpiranje, bomo to tudi iskali v našem bodočem partnerju. In obratno, če smo navajeni odsotne ljubezni in le malo topline, se bomo kar magnetno zaljubili v nekoga, ki bo lahko odsotne in bolj ”hladne narave”. Prej ozavestimo tovrstne vzorce lažje najdemo neko zdravo navezavo oz. miren in bolj harmoničen odnos.

Kaj je tisto, kar naj bi ženske najbolj privlačilo na moških? (mogoče status, inteligenca, videz….)

Privlačnost je seveda, več kot le zgolj videz in kaj se nam zdi privlačno je seveda edinstvene narave. Kljub temu pa velja nekaj karakteristik, ki se ženskam zdijo privlačne (in se dopolnjujejo že iz časa pradavnine).

Najpogosteje ženske težijo k temu, da se v odnosu počutijo varno (tudi finančno) in slišano. Prav tako jim je pomembno zaupanje. Ženske cenijo zaupanje, ker je pogosto povezano z drugimi pozitivnimi lastnostmi, kot sta samozavedanje in ponižnost. Prav tako jim ustreza, če ima moški  smisel za humor in pa določeno strast v življenju. Strast bi naj povezovale s tem, da so moški bolj zanimivi, motivirani in imajo boljši pogled na življenje in lastne življenjske cilje.

Kljub temu, če bomo sledili sebi in izžarevali lastno notranjo energijo, če tudi nismo šaljivci in v življenju nimamo velike strasti, bomo pritegnili osebo, ki nam je namenjena. Torej zanemarjajoč (oz. neglede na) standarde, je poslušanje sebe in delo na sebi najboljša opcija in investicija.

Celotno vsebino si lahko preberete na portalu Moskisvet.com, na povezavi.

Bi si želeli izboljšati lastno samopodobo ali raziskati svoje notranje procese in vzorce? Na  partnersko ali indivudalno psihoterapijo se lahko naročite na naslednji povezavi.

Vas zanima tema odnosov med moškim in žensko? O tem si lahko več preberete na naslednji povezavi.

The post Privlačnost (v sodelovanju z Moškisvet.com) appeared first on Center za psihoterapijo.

Ko nas doleti boleča izguba – kako naj se človek sooči z njo? Kaj naj ima v mislih, kako naj si pomaga, da bo lažje šel čez proces žalovanja?

Žalovanje je zelo individualna izkušnja in ni pravilnega ali napačnega načina za soočanje s tovrstnimi občutki. Proces žalovanja neizogibno zahteva svoj čas. Poteka postopoma in ni ga mogoče izsiliti ali prehiteti, kot bi to v tistih težkih trenutkih najraje storili.Nekateri ljudje se začnejo počutiti bolje v tednih ali mesecih, drugi pa v nekaj letih. Ne glede na vašo žalostno izkušnjo je pomembno, da ste potrpežljivi do sebe in si dovolite, da se proces naravno odvija. Čeprav je žalovanje ob izgubi neizogiben del življenja, obstaja nekaj načinov, ki vam bodo lahko v pomoč pri soočanju z bolečino žalovanja.Sprva je pomembno, da si priznamo svojo bolečino oz. se te zavemo in je ne zatiramo. Nato je pomembno, da sprejmemo dejstvo, da se v žalosti skriva veliko različnih in nepričakovanih čustev. Pomaga nam tudi zavedanje, da se ob procesu žalovanja ne moremo primerjati z ostalimi, temveč slediti svojemu tempu.Z žalovanjem tako ni cilj izbrisati našo bolečino in nastalo izgubo, temveč je cilj reorganizacija življenja in preusmeritev življenjske energije na druga življenjska področja. Pomembno je, da sprejmemo novonastalo situacijo, se soočimo z neprijetnimi čustvi ter izguba sprejmemo kot izkušnjo in ne kot osrednjo točko našega življenja.Pomembno je tudi, da podporo poiščemo pri ljudeh s katerimi se počutimo varno in slišano, bodisi pri družinskem članu, prijatelju ali pa poiščemo strokovno pomoč pri psihoterapevtu.   

Od česa je odvisno, kako težko je žalovanje? V katerih primerih je dobro poiskati strokovno pomoč?

Proces žalovanja je individualen proces, kar pomeni, da vsak posameznik žaluje na svoj način in v svojem tempu.

Obstaja več razlogov, od česa je odvisno kako težko nam bo žalovati.

Če se soočamo z izgubo nam bližnje osebe, bo žalovanje toliko težje, kot če je to nekdo s katerim niso imeli tako tesnih stikov.

Prav tako je pomembno tudi dejstvo, kako smo z izražanjem naših čustev. Ali si jih dovolimo izraziti? Si jih dovolimo priznati/začutiti? Si dovolimo deliti čustvovanje z ostalimi? Dovolj zaupamo ostalim, da lahko izrazimo čustva? Če ne zaupamo ostalim ali potem zares zaupamo samim sebi? In podobno.

V procesu je tako pomembna tudi naša frustracijska toleranca, če je ta večja, lažje bomo prešli čez faze žalovanja (a seveda le takrat, kadar si bomo dovolili čutiti).

Proces žalovanja pa se lahko prelevi tudi v depresijo, oz. depresivno stanje. Torej, če stanje traja dlje časa in moti naš vsakdan oz. vsakodnevno funkcioniranje in imate ob tem tudi moten ritem spanja je priporočljivo in pomembo, da ob tem poiščemo strokovno pomoč. Za podporo na tovrstni poti, se je dobro obrniti na organizacije za duševno zdravje in stopiti v stik s psihologom ali psihoterapevtom. 

Kakšne posledice lahko ima travmatično žalovanje na posameznikovo nadaljnje življenje? 

Ko recimo doživimo osebno izgubo, se v nas sproži naravna reakcija-žalovanje. Proces žalovanja je seveda lahko dolgotrajen proces, zato pa moramo biti še toliko bolj pozorni na to, da se s tem ne soočamo na ne zdrav oz. za nas škodljiv način žalovanja.

Če se žalovanja lotimo ”ne zdravo” in občutke ter misli, ki se nam pojavljajo v tem obdobju zatremo ter jih potlačimo s tem naredimo veliko škode v nadaljnjem življenju.

S seboj tako nosimo ne predelana čustva/občutke, ki nekje v našem telesu in v tišini čakajo na svoj sprožilec in tako lahko izbruhnejo, ko to najmanj pričakujemo.

Seveda to lahko vpliva tudi kakovost našega življena. Smo še bolj utrujeni, se zapremo vase in se izoliramo od okolice. Dobro je torej poiskati pomoč, da boste lažje prešli faze žalovanja in si predvsem dovolili čutiti, kar pa si je kot opažam pri delu s klienti, najtežje dovoliti.  

Kaj pa žalovanje in otroci? Kako jim razložiti izgubo in na kaj je treba biti pozoren pri njihovem žalovanju? 

Ne dokončano in ne razrešeno žalovanje nam neglede na starost, povzroči kasnejše težave. Zato je še posebej pomembno, da otroku ob njegovih prvih srečanjih z žalovanjem stojimo ob strani, mu dovolimo čutiti in mu situacijo poskušamo razložiti na kar se da preprost način, oz. način, ki ga bo naš otrok najlažje razumel.

Žalost, žalovanje, izgube, različna slovesa so procesi/dogodki ob katerih odraščamo in s katerimi tudi rastemo, zato je pomembno, da tega otroku tudi ne odvzamemo.

Ko starši otroku ne dovolijo žalovati, ne zgolj iz škodoželjnih razlogov ampak zaradi tega, da bi otroka obvarovali, naredijo več škode kot koristi. Bolje bi bilo, da bi otroku nastalo izgubo obrazložili ter sprejeli njegov način žalovanja. Torej pomembno je, da otrok izrazi kako čuti in ima za to tudi dovolj časa.

V nasprotnem primeru (ob prekrivanju izgube), ostane otrok v svojem svetu sam s svojimi občutki, okoli sebe pa opazi in vidi žalujoče starše. Ker razvojno ne zmore procesirati, da se starša ne počutita slabo zaradi njega temveč zaradi nastale travmatične situacije, to ponotranji ter ne pojasnjene občutke preusmeri nase. Nekako se identificira s tem, da je sam kriv, da sta starša žalostna in ne zadovoljna ter tako prevzame nase še eno odgovornost, ki v njegovem otroškem svetu res ni potrebna.

Torej pomembno je, da ima otrok možnost občutiti izgubo kot nekaj naravnega in, da ob tem lahko izrazi svoje misli in občutke ob podpori bližnje osebe.

Kako velika težava je danes osamljenost, zlasti med starejšo populacijo? Kakšne posledice prinaša in kako se soočiti z njo?

V zadnjem času se opaža večjo porast osamljenosti v družbi, saj se družba bolj in bolj digitalizira, zanemarja pa se pristen in ne virtualni kontakt.

Osamljenost pa je tudi občutek, da smo sami, ne glede na količino socialnih stikov, kar sprva mislimo nasprotno. Odvisna je tako od različnih posameznikovih notranjih dejavnikov, kot so na primer slaba samopodoba, ne samozavest, pretirana introvertiranost in podobno. Gre se torej tudi za subjektiven občutek povezanosti z zunanjim svetom.

Socialna izolacija lahko pri nekaterih ljudeh povzroči osamljenost, drugi pa se lahko počutijo osamljene, ne da bi bili socialno izolirani. Ljudje smo socialna bitja, toda s staranjem smo mnogi izmed nas pogosteje sami kot v mladosti, zaradi česar smo še bolj ranljivi za socialno izolacijo in osamljenost. Pri starejših je tako pogostejša oz. bolj izražena osamljenost skozi socialno izolacijo. Na primer, osamljen otrok, ki se trudi najti prijatelje v šoli, ima drugačne potrebe kot osamljena starejša odrasla oseba, kateri zakonec ji je nedavno preminil.

Tovrstna osamljenost tako lahko močno in škodljivo vpliva na naše duševno in fizično zdravje in je lahko povezana s številnimi zdravstvenimi stanji, kot so lahko depresija, alkoholizem, kognitivni upad, bolezni srca, izpostavljena tveganost za demenco in druga resna zdravstvena stanja.

Osamljenost in socialna izolacija pri starejših odraslih sta tako resni nevarnosti za zdravje posameznika.

Zatorej je pomembno, da poskrbimo zase in za svoje duševno in fizično zdravje.

Da se recimo lotimo nečesa kar nas veseli, pa smo že tako dolgo odlašali. Lahko se tudi udeležimo različnih druženj v različnih društvih in podobno. Da ne pride do prevelikega kognitivnega upada je priporočljivo, da se morda naučimo nekaj novega, oz. se izobrazimo o kakšnem dodatnem novem tujem jeziku, ki ga še ne govorimo.

Pomaga tudi, če si naredimo urnik, v katerem imamo zapisane dnevne dejavnosti, ki nam pripomorejo, da se iztrgamo iz primeža osamljenosti, ki se bo iz dneva v dan manjšala, le če bomo mi tako želeli.

Dobro se je spomniti, da imamo mi moč nad situacijo in ne situacija nad nami.

Kako prepoznati osamljenost pri bližnjem in kako ukrepati?

Seveda je vsak posameznik drugačen in osamljenost doživlja individualno, a če se zavedamo nekaterih najpogostejših vidnih znakov osamljenosti, lahko svojim najdražjim zagotovimo potrebno podporo.

Obstaja nekaj najpogostejših znakov, ki nakazujejo na osamljenost osebe.

Spanje. Eden od očitnih znakov osamljenosti so spremembe v vzorcih spanja. To pomeni, da oseba lahko spi več ali pa manj kot po navadi, kjer pa ga lahko spremlja občutek večje ali manjše utrujenosti kot običajno. Oseba lahko začne tudi prekomerno nakupovati. Za osamljene je običajno, da poskušajo človeško interakcijo nadomestiti s ”stvarmi”. To pomeni, da bodo pogosto zapravljali denar za “nepotrebne” stvari, da bi zapolnili praznino, ki nastane zaradi osamljenosti, in to bi lahko bil znak osamljenosti, še posebej, če gre za spremembo običajnega stanja. Pogosto se opazijo spremembe tudi pri prehranjevalnih navadah. Oseba se lahko prehranjuje ob ne navadnih ciklih, preveč ali premalo.

Seveda je lahko veliko razlogov, kako vaš bližnji izkazuje osamljenost, zato če opazite vedenje, ki mu ni značilno ga o tem seveda povprašajte. Komunikacija je ključ pri večini stvareh, zato je pomembna tudi tukaj.

Če osamljena oseba ne rada komunicira pa lahko storimo tudi nekaj stvari, ki so v naši moči. Če gre za starejšo osebo, jo spodbujamo, da se odpravi do lokalne trgovine ali gremo tja z njo. Spodbudimo jo/oz. ustvarimo z njo neko komunikacijsko rutino, da bo oseba vedela, da želimo govoriti z njo in da se ne bo v tem počutju počutila še bolj samo. Lahko ji svetujemo tudi obiskovanje hobijev, skupnosti kjer lahko skupaj z ostalimi jedo kosilo ter imajo skupne interese.

Seveda pa je pomembno, da spodbudimo osebo, da stopi v stik s svojim osebnim zdravnikom ali strokovnjakom, če osamljenost vpliva na njegovo duševno zdravje.

Celotno vsebino si lahko preberete v prilogi k Slovenskim novicam datuma 16.10.22.

Bi si želeli izboljšati lastno samopodobo ali raziskati svoje notranje procese in vzorce? Na  partnersko ali indivudalno psihoterapijo se lahko naročite na naslednji povezavi.

Vas zanima prispevek z naslovom Božična tesnoba? O tem si lahko več preberete na naslednji povezavi.

The post Žalovanje (v sodelovanju s Slovenskenovice.si) appeared first on Center za psihoterapijo.

Kaj bi svetovali moškemu, ki opazi, da je njegova partnerica razdražljiva oziroma da jo nekaj tare, a na njegovo vprašanje odgovori, da ni nič narobe?

Na to vprašanje je odgovoriti smiselno na način, da je najpomembneje, da partner pozna svojo partnerko do te mere, da s tem, ko partnerica tako reagira ve, če jo je potrebno pustiti pri miru, ji dati prostor ali pa se ji še dodatno bolj posvetiti.

Če pa se ne poznata dovolj dobro je vedno rešitev v načinu komunikacije/komuniciranju. Povprašajte jo, če res tako misli? Bi si morda želela objema? Si želi nekaj časa zase? Dajte ji vedeti, da boste tukaj za njo ko vas bo potrebovala pri tem pa ji dajte tudi dovolj prostora (če si le tega seveda želi).

Nekateri pravijo, da smo ženske in moški iz različnih planetov… Kaj so najpogostejši konflikti in kako se lahko soočimo z našimi razlikami ali težavami v odnosu?

Najpogostejši konflikti se izražajo skozi ne izražanje svojih želja oz. ne ustrezni komunikaciji med partnerjema. Ženske pogosto želijo, da jim moški berejo misli, oz. da že samo od sebe vedno, kaj bi bilo potrebno narediti in postoriti. Če tega moški ne opazi, se pogosto pričnejo konflikti, nestrpnosti in napetosti, ki se prelevijo v še večje težave. Tako postane iz tedenskega krega, kregajoč mesec in tako naprej.

Zato tako zelo poudarjam, da je pomembno komunicirati oz. izražati svoja mnenja, občutja in razmišljanja, ter s tem krepiti tudi lastno samozavedanje. Bolje poznamo sebe, bolje poznamo tudi svoja občutja in lastne potrebe, katere tudi lažje potem skomuniciramo.

Čeprav se včasih zdi, da so razlike v komunikacijskih stilih žensk in moških stalne in ogromne, so v resnici precej majhne. Na primer, tako ženske kot moški so lahko skrbni, agresivni, osredotočeni na naloge ali sentimentalni. Pomembno pa je razmisliti o tem, da ženske in moški včasih dojemajo ista sporočila na drugačen način. Tako prihaja do ”boja spolov” zaradi razlik v interpretaciji sporočil.

Razlike se torej izražajo pri razmišljanju, delovanju, čutenju, obnašanju ipd. Da boste lažje shajali z nasprotnim spolom, pa naj bo to partner ali prijatelj je najpomembneje sprejeti razlike ter se naučiti z njimi tudi shajati.

Torej, ko boste naslednjič presenečeni, razočarani ali jezni zaradi nekoga, ki se je odzval na nekaj, kar ste rekli, se vprašajte, ali vas je morda ”napačno slišal”. Ali se drugi odzove na vaše težave z reševanjem le teh, ko ste želeli prejeti le nekaj sočutja?

Pomembno je, da drug drugemu pomagamo razumeti način naše komunikacije ter se s tem posledično izogniti napačni komunikaciji in se izogniti nepotrebnim prizadetim občutkom in konfliktom, ki bi lahko sledili.

Kašen vpliv ima lahko pornografija na dojemanje spolnosti? Kaj je res in kaj ni?

Velikokrat mislimo ali ne pričakujemo, da bo gledanje pornografije negativno vplivalo na naše življenje, vendar to pogosto pomembno vpliva na uporabnika, pa tudi na njegovo okolje. Zlasti se to izrazi tudi v lastnem partnerskem odnosu.

Nekateri pogosti škodljivi učinki pornografije za uporabnike lahko vključujejo zasvojenost, izolacijo, povečano agresijo, izkrivljena prepričanja in predstave o odnosih in spolnosti. Pogosto pa ob tem lahko doživljamo tudi negativne občutke o sebi in ob tem zanemarjamo druga področja našega življenja.

V intimnemu partnerskem odnosu ima lahko pornografija negativne učinke na naslednje načine. Uporabnik se lahko prične soočati s težavami pri spolnem vzburjenju brez pornografije. Lahko tudi izgubi zanimanje in ima posledično manj spolnih izkušenj s partnerjem. Kar pri partnerju lahko vzbudi negotovosti in nezaupanje.

Velikokrat pa partner gledanje pornografije razume kot nezvestobo in izdajo odnosa. Partner se zaradi uporabe pornografije počuti spolno neustreznega in ogroženega. Lahko tudi čuti, da so nekatere spolne dejavnosti, ki jih uporabnik želi zanj ne izvedljive in ne sprejemljive. Tako uporabnik kot partner občutita zmanjšanje spolnega zadovoljstva v odnosu in pomanjkanja čustvene bližine.

Po drugi strani pa pogovarjanje o pornografiji, ki jo gledate vi ali vaš partner, ali celo skupaj lahko naredi odnos bolj zdrav in poglobljen. Odprti pogovori o tem, zakaj vi ali vaš partner gledata pornografijo, namesto sramovanja ali obtoževanja drug drugega, pomagajo zgraditi bolj odprt in posledično bolj intimen odnos.

Mnogo moških je danes veliko bolj pod pritiskom tudi v postelji… Zakaj je pomembna samozavest in kako do nje?

Bolj smo samozavestni, lažje izvedemo različne naloge in smo lažje spontani. Spontanost in energičnost pa v veliki meri pripomoreta k privlačnosti. Bolj izrazite sebe in si dovolite biti to kar ste, bolj izžarevate vašo notranjo energičnost/notranjo moč in energijo.

Grajenje samozavesti je dolgotrajen proces, saj moramo ugotoviti, kje se je naša ne samozavest tudi formirala ter jo počasi graditi z nova. Za začetek je dovolj, da si dovolimo biti mi. Da se ne obremenjujemo s tujimi mnenji, razmišljanji in se osredotočimo nase in na svoje potrebe.

Za večjo suverenost pri posteljnih aktivnostih se je tako dobro sprostiti in odmisliti vse dvomljive misli, ki nam takrat prihajajo na plano. Če ste v dolgotrajnem razmerju je seveda priporočljivo, da se o dvomih in občutkih pogovorite s partnerko. To vaju lahko še bolj poveže, saj pogosto partnerkam pomeni, da se jim predate tudi čustveno in ne samo fizično.

Zasvoljivo vprašanje, ali je mogoče še kaj boljšega? Kaj bi svetovali nekomu, ki išče, a nikoli ne najde prave?

Ne najdem prave? Morda razlog teči v nas samih.

Sem dovolj ”pravi zase”, da lahko pritegnem tudi osebo, ki bo dovolj prava zame? Nas pri tem megli nezavedni strah pred navezavo? Pred tem, da bomo morali del sebe deliti tudi z drugim? Smo se premalo posvetili sebi, da bi vedeli  kaj si zares želimo? Ali se pač želimo ustaliti ker je to po nekakšnih ”pravilih” družbe? Se želimo/moramo vezati, ker na nas pritiska družina? In tako dalje.

Dobro se je vprašati, kaj zares želimo oz. kaj zares potrebujemo? Če je odgovor, da še nekaj časa potrebujemo zase, to pač storimo. Najpomembneje je poslušati sebe, saj le tako pridemo do notranjega zadovoljstva in posledično tudi do pravih odločitev za nas same (in ne za druge).

Najpogostejši razlog, zakaj se je tako težko zaljubiti, je pogosti strah pred navezanostjo. Navezanost lahko potencialno privede do prizadetosti, zato se zavestno in nezavedno raje zapremo in ostanemo varni v svojem lastnem mehurčku. Posledično, če smo v svojem lastnem mehurčku predolgo nastopi tudi osamljenost/občutek samosti, ki nas prične še dodatno razjedati.

Dobro je ta strah prepoznati in ga ozavestiti ter ga s časoma tudi premagati. Če ste našli nekoga, do katerega vam je zelo mar (in bi ga morda celo ljubili), bodite iskreni z njim/njo in o tem, kako se počutite tudi spregovorite.

Obstaja tudi velika razlika med tem, če smo zahtevni in ali pretirano izbirčni. Ko je oseba zahtevna izbira in sprejemanja romantične odločitve na podlagi svojih najboljših interesov ter svojih vrednot.  Če smo pretirano izbirčni po navadi delujemo iz strahu. Odprti smo le za zmenek z nekom, ki je točno to, kar si od partnerja predstavljamo. S tem izločimo na tone izvedljivih možnosti, od katerih se samo zaščitimo. Da bi se izognili tej pasti, se poskusite odpreti novim možnostim in poskusite zakorakati v neznano, saj le tako lahko zrastemo in se nekaj novega naučimo.

Težko je imeti rad samega sebe, če ti ni všeč, kako se počutiš. Če ne sprejemamo samega sebe, prav tako težje sprejmemo tudi našega bodočega partnerja ali partnerko. Vedno bo nekaj manjkalo. Ta mali košček je dobro poiskati v sebi.

Zakaj mislite, da je danes toliko več razhodov oziroma ločitev? Kaj po vašem mnenju vpliva na to? 

Največja težava teči v slabi oz. nični komunikaciji s partnerjem, kar je tudi najpogostejši razlog za razhod in ločitev.

Pogost vzrok razhodov oz. ločitev pa je tudi pomanjkanje izgradnje lastne identitete, kar pogosto pomeni, da se izgubimo v odnosu s parterjem. Pričnemo zadovoljevati njegove potrebe in posledično pozabimo nase. Kar se prelevi v začaran krog nezadovoljstva. Ob manjku komunikacije pa hitro privede do razhoda/ločitve.

Tukaj so pogosti razlogi še pomanjkanje intimnosti, čustvene bližine, različne prioritete in cilji ter ne zmožnost reševanja skupnih konfliktov. Glede na navedeno je najpomembneje, da preden stopimo v zakon, se dodobra spoznamo in si zastavimo prijetna in neprijetna vprašanja s katerimi zgradimo močne začetne temelje.

Kaj naredi razmerje dobro oziroma kaj si ženska običajno želi od svojega moškega? (nasvet za moške)

Moška in ženska pričakovanja glede razmerij se velikokrat zelo razlikujejo.

Najpogostejše značilnosti, ki jih ženske pogosto želijo pri moških so tako: zaupanje, zanesljivost, sočutje, čustvena razpoložljivost, smisel za humor in varnost.

Ženske si v dolgotrajnem razmerju po navadi najbolj želijo, varnosti in čustvene navezave. Poskusite govoriti z njo o svojih čustvih, ji večkrat povedati kaj do nje čutite in to brez sramu tudi pokažite.

Najpomembneje pa je, da si dovolite biti zgolj ”vi”. Če zaradi tega drugi osebi ne boste všeč, pomeni, da ta oseba ni za vas in obratno. Najbolje se je do cela spoznati in navzven izžarevati notranjo moč in lepoto, vse ostalo pa se bo že nekako odvilo. Zaupajte vase. To se bo potem pokazalo na vseh področjih vašega življenja. 

Celotno vsebino si lahko preberete na portalu Moskisvet.com, na povezavi.

Bi si želeli izboljšati lastno samopodobo ali raziskati svoje notranje procese in vzorce? Na  partnersko ali indivudalno psihoterapijo se lahko naročite na naslednji povezavi.

Vas zanima tema odnosov med moškim in žensko na temo privlačnosti? O tem si lahko več preberete na naslednji povezavi.

The post Odnos med moškimi in ženskami (v sodelovanju z Moškisvet.com) appeared first on Center za psihoterapijo.

Samozavest je prepričanje, ki ga ima oseba o sebi ter v svoje sposobnosti in ideje. Če ima oseba samozavest, se na splošno razume in sprejme takšnega, kot je.

Nizka samozavest se izraža skozi lastno ne zaupanja v to, kdo smo in kaj zmoremo. Pogosto se počutimo nesposobne, neljubljene ali neustrezne. Ljudje, ki se spopadajo z nizko samozavestjo jih spremlja nenehen boj/strah pred napako ali razočaranjem drugih ljudi.

Nizko zaupanje oz. znaki nizkega zaupanja lahko vključujejo: občutke dvoma vase ter lastnih občutji manjvrednosti, pasivno ali podrejeno vedenje, nezaupanje ostalim, preobčutljivost na tujo kritiko in podobno. Pri vsakem posamezniku pa se to izraža drugače. Nekateri ljudje se tako lahko na določenih področjih, kot je delo ali študij samozavestni, na drugih področjih, kot so osebni odnosi, pa manj samozavestni.

Kaj vse je lahko v ozadju?

Vzroki za nizko samopodobo lahko izvirajo iz otroštva. Če oseba v otroštvu ni deležna (dovolj) konsistentne ljubezni, naklonjenosti in pozitivnih interakcij to ponotranji kot občutek lastne manjvrednosti.

Nenehna kritika tako škodi naši samozavesti, kar seveda povzroča lastno negativno samovrednotenje. Tako se pogosteje ujamemo v zanko primerjanja z ostalimi (v današnjem času k temu pripomorejo tudi socialna omrežja).

Ujamemo se v zanko, kjer so ostali nekako vedno ‘’boljši’’ od nas, in ne glede na to koliko se trudimo, nam v notranjosti odzvanja glas: ‘’ Ne trudiš se dovolj. Vse kar počneš je premalo. ‘’

Tako ne zavedno pademo v dirko, kjer preganjamo sebe, misleč, da tekmujemo z ostalimi.

Ko recimo neka določena situacija/nek določen komentar spodbudi naš notranji dvomljivi glas/notranjo rano, ki je zakopana že dlje časa. Se v nas sproži in aktivira prepričanje, ki spremeni naš pogled na trenutno dano situacijo. Vse vidimo skozi nov filter/skozi svoje oči/skozi svojo notranjo rano. Vsak dan tako iščemo potrditve, da preglasimo ta naš notranji glas, ki nam sporoča da nismo vredu/da nismo dovolj vredni in da si česar koli sploh ne zaslužimo. In seveda vedno najdemo nekaj, kar to prepričanje tudi potrjuje. Na primer, nekdo na sestanku ponudi drugačno mnenje od našega. Namesto da bi potrdili komentar ali bili odprti za razpravo o njem, molčimo in v glavi premlevamo: ‘Zakaj nisem pomislil/a na to? Očitno nisem dovolj pameten/na.”

Kakšne so posledice?

Pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba v otroštvu in zgodnji odraslosti lahko povečata verjetnost za različne vrste zasvojenosti v poznejšem življenju. Lahko pride do depresij/depresivnih razpoloženj in anksioznosti. Stigma zaradi duševnih bolezni pa lahko dodatno povzroči nizko samozavest.

Pomanjkanje samozavesti lahko močno vpliva na kakovost našega življenja.  Na poslovnem področju nas bo pomanjkanje samozavesti držalo v našem mehurčku udobja, ker se tam počutimo udobno in varno. To nam bo recimo preprečevalo, da bi zapustili slabe delovne razmere, si zadajali težje naloge ali se prijavili na novo delovno mesto, na katerega si že dolgo časa želimo prijaviti. S tem tvegamo, da  na daljši rok izgubimo elan in  motivacijo, kar pa sčasoma spodkopava našo samozavest.

Negativna miselnost spodkopava naš uspeh in tudi naše odnose, saj se skozi dvome in slabo počutje ne izrazi najboljša različica nas samih. Tako lahko predolgo prenašamo strupene odnose in se ne zavzamemo zase, kadar je to primerno in potrebno.

Ko vam primanjkuje samozavesti, porabite več časa za razmišljanje in skrbi o tem, kaj počnejo/razmišljajo drugi ljudje, kot pa da se osredotočite na lastno usposobljenost/zmogljivost in potenciale. Ta osredotočenost na druge vas oropa pozitivne energije, ki jo potrebujete za spodbujanje vaših ambicij in doseganje ciljev. Zunanji fokus pa vam samo potrjuje, da niste dovolj dobri za uspeh/dosego cilja.

Kaj vse vpliva na to, kako vidimo sebe?

Najpomembneje je, da imamo tekom odraščanja, konsistentno, varno in sprejemajoče okolje, kar seveda pripomore k temu, da se kasneje bolje počutimo v svoji koži. Otrok pri 3-4 letih doživi psihološko rojstvo in ima do takrat že usvojene vse ”coping” mehanizme, s katerimi se kasneje sooča s svetom.

Na ne zaupanje vase lahko vpliva več dejavnikov, kot so: rezultati v službi ali šoli, ”pritisk” medijev in družbenih omrežji, kar seveda vpliva tudi na telesno samopodobo. Močna potreba po usklajevanju z vrstniki/ostalimi in strmenje k perfekcionizmu. Ne zaupanje pa nam krepijo tudi različne travme od ustrahovanja ali zlorab, stigme, diskriminacije, odmiki od varnega ali znanega območja, težave v družini ali odnosih.

Družbeni in družinski vplivi, kultura in mediji igrajo veliko vlogo pri  našemu osebnostnemu oblikovanju. Čeprav so to močne socializacijske sile, obstajajo načini, kako ohraniti določen nadzor nad našim lastnim dojemanjem samega sebe.

Zakaj je samozavest tako pomembna?

Naša dejanja in naše odločitve določajo naš značaj. Več pozitivnih posledic imajo naša dejanja, lažje se nam je izraziti in početi nove, drugačne stvari.

Če smo samozavestni se lažje izrazimo, lažje povemo svoje mnenje in najpomembneje znamo tudi postaviti lastne meje, kar nam vse splošno prinese tudi večje zadovoljstvo in uspešnost.

Posledično si upamo stvari poskušati, odkrivati nove stvari in podobno, kar seveda pripomore tudi dobro bitu družbe.

Dobro se je vprašati, kaj bi naredila najboljša različica nas samih in to tudi udejanjiti. Na dolgi rok si zaradi majhnih sprememb postanemo bolj všeč in smo bolj ponosni na to, kar smo.

Potrebno je zamenjati negativne misli s pozitivnimi in postati manj kritični do sebe ter utišati v nas tistega notranjega kritika, ki se nas močno drži že od otroštva. Za podporo na tovrstni poti, se je dobro obrniti na organizacije za duševno zdravje, stopiti v stik s psihologom ali psihoterapevtom. Lahko nas kontaktirate na e-mail naslov: info@centerzapsihoterapijo.si

Celotno vsebino si lahko preberete na portalu Zadovoljna.si, na povezavi.

Bi si želeli izboljšati lastno samopodobo/ lastno vrednotenje sebe? Na  indivudalno psihoterapijo se lahko naročite na naslednji povezavi.

Vas zanima tema odnosov med moškim in žensko? O tem si lahko več preberete na naslednji povezavi.

The post Pomanjkanje samozavesti (v sodelovanju z Zadovoljna.si) appeared first on Center za psihoterapijo.

Kaj vse je danes varanje? Ali je postala definicija varanja obsežnejša?

Nekoč je bilo varanje opredeljeno na fizičen stik z drugo osebo/ fizično afero, v kateri sta se dve osebi ukvarjali s spolnimi aktivnostmi zunaj svojega primarnega razmerja. Danes obstajajo različne definicije varanja, od čustvenega do fizičnega, in nekaj vmes.

Zadnja desetletja pa je prišlo na plano tudi poimenovanje: čustveno varanje. Nobenega dvoma ni, da čustveno varanje poteka že od izuma monogamije, vendar je izraz del našega leksikona le nekaj desetletij. Čustveno varanje vključuje izmenjavo intimnih podrobnosti o vašem življenju ali zakonu z nekom, na katerega ste navezani in/ali vas ta privlači. Včasih se ti čustveni odnosi začnejo nedolžno kot prijateljstvo ali sodelovanje pri nekem projektu/nalogi in napredujejo na bolj osebno raven. Če si z omenjeno osebo izmenjujete skrivnosti in informacije in svoj odnos skrivate pred partnerjem in/ali lažete o tem, je velika verjetnost, da ste vpleteni v čustveno afero.

Tako imenovano mentalno varanje pa se izraža skozi fantaziranje in sanjarjenje o nekem dejanju oz. neki stvari ali osebi. Fantazija ni enaka realnosti. Pravzaprav je fantazija lahko popolnoma zdrava in pozitivna praksa v vašem odnosu. Dobro je, da si dovoliš uporabiti fantazijo kot sredstvo za ustvarjanje novosti in novih možnosti v partnerskem odnosu ter seveda ideje prej podeliš s partnerjem.

Če pa s fantaziranjem prečkate mejo na potencialno nevarno domišljijsko ozemlje, če občutki, ki jih imate do nekoga drugega, otežujejo osredotočanje na vaš trenutni odnos, se je dobro vprašati: Zakaj smo tako nestrpni pobegniti iz realnosti in naše partnerske zveze?

V zadnjem desetletju pa je bolj in bolj pogosto tudi E-varanje. Tako kot je naše življenje vedno bolj in bolj postalo digitalno, toliko bolj postaja pogosto E-varanje. E-varanje se zgodi takrat, ko ljudje iščejo povezavo in odnose z ljudmi, ki jih srečajo ali z njimi ponovno vzpostavijo stik prek družbenih omrežij, spletnih mest za zmenke, e-pošte in podobno.

Eno je torej dodati prijatelja-nekoga iz srednje šole ter z njim pokramljati nekajkrat na Facebooku/Instagramu drugo pa je, če v sebi čutimo veliko željo, da tej osebi pišemo vsak večer pred spanjem in delimo z njim osebne podatke o svojem življenju.

Konec koncev pa si vsak par definicijo in pomen varanja opredeli sam. Danes pari bolj kot kdaj koli prej definirajo svoje odnose in ves čas se pojavljajo novi izrazi za različna dejanja in meje v njunem odnosu.

Pomembna je komunikacija, iskrenost ter odkritost. Najbolje pa je izstopiti iz svoje cone udobja in se s partnerjem pogovarjati o stvareh, katere zaradi strahu in različnih psiholoških preprek tega raje ne bi storili. Ko vidimo posledice odkritega komuniciranja med nami in partnerjem se nam to definitivno splača. Poveže nas na neki novi ravni našega partnerskega razmerja.

Poskusite in sporočite rezultate.

Priložnost dela tatu … Je kaj na tem?

Kljub zadovoljivemu/srečnemu odnosu se lahko včasih znajdemo pred obupno željo, da bi prekoračili meje svojega partnerskega razmerja.

Trenutno so najbolj na udaru skušnjave povezane s socialnimi omrežji.

Ne moremo pa kriviti družbenih omrežij za razlog, da je naš partner ”zašel”, lahek dostop do različnih socialnih aplikacij pa na žalost olajša prehod na ozemlje, ki bi nas lahko zavedle v skušnjavo. Ker so tehnologija in socialna omrežja tu, da rastejo in se še bolj vpletajo v naš vsakdan, je pametno ugotoviti, kako le tem postaviti meje.

Če ste začutili željo po varanju, poskusite razumeti, od kod te želje izvirajo, nato pa se poskusite osredotočiti na nekaj osnovnih tehnik za obravnavo teh nagonov. Tu je ključna poštenost, tako s seboj, kot s svojim partnerjem.

V izogib varanju se je dobro vprašati nekaj osnovnih vprašanj:

• Pomislite, kaj se bo zgodilo po tem, ko boste varali?
• Bi bilo bolje vrniti energijo v svoj partnerski odnos?
• Spoštujem svojega partnerja?
• Želim s partnerjem tudi ostati?
• Vprašate se lahko tudi kaj menite, da boste pridobili z varanjem.
• Vzemite si nekaj časa zase in poskusite ugotoviti zakaj bi želeli notranjo praznino zapolniti ravno z dejanjem ne zvestobe.

Kaj vpliva na to, ali bo oseba varala?

Ena najpogostejših – in v mnogih primerih tudi nepričakovanih – stvari, ki vodijo osebo do varanja, je občutek pomanjkanja spoštovanja in občudovanja v razmerju. Večina ljudi napačno domneva, da je to zato, ker v razmerju ni dovolj/dovolj dobrih spolnih odnosov, a ko se nekdo ne počuti dovolj ”dragocenega”, je to razlog številka ena.

Razlog, zakaj bi lahko nekdo varal tiči tudi v negotovosti osebe. Običajno v tem scenariju partner, ki želi varati, išče potrditev svoje zaželenosti in si s tem krepiti lastno samozavest.

Drugi dejavnik, zaradi katerega naj bi oseba bila nagnjena k varanju je, količina varanja s strani bližnjih oseb, še posebej, če se je to dogajalo v njeni lastni/primarni družini.

Pogosta težava so tudi nenaslovljena čustva. Čustva so lahko ljubka, tolažilna in vesela, lahko pa tudi strašljiva, intenzivna in jih je težko razvozlati. Negativna čustva, kot je zamera/prezir, so nagnjena k temu, da v nas združijo in manifestirajo vedenja in vzorce, zaradi katerih smo osamljeni in nesrečni. Če kot tolažbo iščete nekoga, ki vam ni čustveno zavezan, je to pogosto posledica negativnih čustev.

Za predelavo lastnih manjkov, negotovosti in razvozlanj različnih čustvenih stanj se seveda priporoča obisk psihoterapije.

Smo danes bolj tolerantni do varanja?

Glede na dostopnost socialnih omrežij, je všečkanje fotografij in komentiranje različnih objav postala stalnica, tako da se je iz tega vidika toleranca do varanja tudi povišala. Prav tako se je zmanjšala tolerantnost za ”napake” partnerja in posledično prihaja do pogostejših razdorov v zakonu in partnerskih zvezah.

 Najpomembneje je torej, da prepoznamo svoje želje in občutke v lastnih partnerskih odnosih. Le tako bomo vedeli, kaj si zares želimo in do kje segajo naše meje. Pomemben in nujen je tudi odkrit pogovor med partnerjema. Da si ta zaupata vse dvome, fantazije, ne soglasja inp., ki se jih čuti v atmosferi njunega odnosa pa si tega že dlje časa nista upala/znala priznati oz. izraziti.

Celotno vsebino si lahko preberete na portalu Zadovoljna.si, na povezavi.

Bi si želeli raziskati/izboljšati lasten partnerski odnos? Na partnersko ali indivudalno psihoterapijo se lahko naročite na naslednji povezavi.

Bi si želeli izboljšati lastno samopodobo/ lastno vrednotenje sebe? O samopodobi si lahko več preberete na naslednji povezavi.

The post Odnosi-varanje (v sodelovanju z Zadovoljna.si) appeared first on Center za psihoterapijo.

Ali obstaja idealna starostna razlika med partnerjema?

Ko gre za intimne odnose, imajo moški in ženske raje nekoga, ki je vsaj približno njihove starosti, odprti pa so tudi za tiste, ki so starejši ali mlajši od njih. Socialno neodobravanje starostnih razlik med partnerjema je še vedno prisotno, opažajo pa se tudi kulturne razlike. V nekaterih ne zahodnih državah je namreč povprečna starostna razlika med partnerjema veliko večja kot v zahodnih državah. Toda kaj pravzaprav pomenijo leta v partnerskem odnosu in ali je uspeh zveze odvisen od njih?

Pri partnerskih odnosih z veliko starostno razliko je pogosta napaka-domneva, da je starostna razlika povezana bodisi z željo po nadzoru bodisi s potrebo po varnosti.

Kljub vsem ugotovitvam številnih študij obstajajo različne prednosti in slabosti starostnih razlik med partnerjema.

Dejstvo je, da vas lahko pogosto privlači nekdo, ki je starejši ali mlajši od vas. Oba pa si lahko v življenju želita povsem drugačne stvari in ne moreta najti neke srednje poti s katero bi se oba lahko strinjala. V tem primeru razmerje verjetno ne bo preživelo, vendar ne zaradi starostne razlike, temveč zaradi različnih življenjskih ciljev.

Ali je torej starostna razlika med partnerjema res pomembna in ali obstaja popolna starostna razlika med partnerjema? Starost obeh partnerjev v odnosu je pomembna, ni pa ključna. Uspeh odnosa je odvisen od tega, v kolikšni meri si partnerji delijo podobne vrednote, prepričanja in cilje, se podpirajo pri doseganju osebnih ciljev, spodbujajo zavzetost, zaupanje in intimnost ter težave rešujejo na konstruktiven in odločen način. Poleg omenjenih dejavnikov starost partnerjev naj ne bi bilo merilo za uspeh v odnosu, čeprav lahko parom to povzroča še nekaj dodatnih izzivov, a dokler so pripravljeni vlagati v odnos-zvezo, starost ne bi smela biti ovira.

Torej, ko osvetlimo težave s partnerjem so te bolj na odnosnem vidiku, kajne?

Zakaj se ženske odločajo za starejše partnerje?

Najbolj zaželeno in najpogosteje pričakovano s strani družbe, bi naj bilo dejstvo, da bi naj bil moški vsaj malo starejši od ženske.

Psihologija to razlaga zelo preprosto – moški pozneje čustveno dozorijo kot ženske, kar pomeni, da naj bi ženska veliko lažje našla skupni jezik s starejšim moškim, ki naj bi bili bolj čustveno zreli. Razlike med spoloma so opazne že v obdobju pubertete, vedno pa je treba upoštevati dejstvo, da niso vse ženske enake starosti kot moški bolj zrele od njih in prav tako niso vsi moški enake starosti kot ženske- bolj nezreli. Velik vpliv imajo tudi okoliščine odraščanja vsakega posameznika. Morda je oseba že zelo zgodaj v svojem življenju doživela težke preizkušnje, zaradi katerih je morala hitro odrasti.

Družba naj bi bila tudi bolj naklonjena odnosom med starejšimi moškimi in mlajšimi ženskami. Starejši moški si bi naj z mlajšo žensko lahko ustvaril družino, medtem ko je v obratni situaciji z velikimi starostnimi razlikami, možnost zanositve manjša.

Ženske tudi hitreje čustveno dozorijo kot moški in si zato posledično tudi izbirajo starejše partnerje, ki naj bi jim domnevno nudili večjo varnost in stabilnost.

Tovrstna partnerska zveza je pogosto postavljena na preizkušnjo zaradi vplivov okolja (Pogoste misli: kaj si bodo mislili moji starši, prijatelji, hčerke, sinovi in bližnji in podobno).

Prihaja pa tudi lahko do težav zaradi prevelike starostne razlike in hkrati tudi generacijskih razlik. Te vplivajo na naš način življenja, naše običaje, hobije in zanimanja.

Dobro je izpostaviti tudi dejstvo, da so vse razlike priložnost za rast in razvoj posameznika in tudi za vzpostavljanje temeljev trdne, uravnotežene zveze med partnerjema.

 Vse več je parov, kjer je partner lahko tudi mlajši od ženske – kaj jih veže oziroma je v ozadju teh odnosov?

 Pogosteje se tudi opazi številne spremembe v družbenem kontekstu. Dandanes vedno več in več žensk opravlja delo na višjih, bolj plačanih položajih in nimajo potrebe po odvisnosti od moških in njihovega premoženja. Vedno manj žensk daje prednost virom, ko ”iščejo” bodočega partnerja. Zato moškim, ki so starejši in imajo več virov za družinsko varnost, ne dajejo nobenega pomena, ker lahko to varnost dosežejo tudi same.

Pogosto pa je težava v tem, da  se pojavi družbeno neodobravanje s strani okolice, kar včasih otežuje vzdrževanje tovrstnih partnerskih odnosov. Zato se pogosto zdi, da so za negativne izide parov pogosteje krivi zunanji pritiski, malo manj pa pritiski znotraj partnerskega odnosa.

Naše življenje je prav tako sestavljeno iz različnih faz in stopenj z različnimi življenjskimi nalogami, ki jih je potrebno obvladati. Zato je včasih partnerjema z veliko starostno razliko težko uskladiti svoje življenjske potrebe in cilje.

Lahko ima mlajša oseba v zvezi, občutek, da mora partnerjeva beseda vedno obveljati pred njegovo, kar se lahko prelevi v potrebo po uporu in občutku, da je zatrta njena osebna svoboda.

Ob mlajšem partnerju pa se ženske pogosto počutijo mlajše, si dovolijo živeti ”bolj svobodno” in igrivo, kot se od njene starosti (”po družbenih standardih”) naj ne bi pričakovalo.

Neglede na vse je pomembno, da od časa do časa na plan spustimo otroka v sebi, kajne?

Ali je torej starost partnerja za nas pomembna? Uspeh zveze je v večji meri odvisen od tega, v kolikšni meri si partnerja delita podobne vrednote, prepričanja in cilje. Kako si stojita ob strani pri doseganju osebnih ciljev, si zaupata ter rešujeta probleme na konstruktiven način. Omenjeni dejavniki nimajo velike povezave s starostjo partnerjev. Čeprav lahko velika starostna razlika med partnerjema prinese nekaj izzivov, pri tem naj ne bi bilo večjih težav, seveda, če sta se za vezo in odnos oba pripravljena potruditi.

Celotno vsebino si lahko preberete na portalu Zadovoljna.si, na povezavi.

Bi si želeli raziskati/izboljšati lasten partnerski odnos? Na partnersko ali indivudalno psihoterapijo se lahko naročite na naslednji povezavi.

Bi si želeli izboljšati lastno samopodobo/ lastno vrednotenje sebe? O samopodobi si lahko več preberete na naslednji povezavi.

The post Starostna razlika med partnerjema (v sodelovanju z Zadovoljna.si) appeared first on Center za psihoterapijo.

 Samopodoba je eno izmed področji osebnosti, ki se začne oblikovati že v otroštvu in se spreminja in oblikuje skozi celo življenje. Celota predstav, stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih vsebin, ki jih človek pripisuje samemu sebi, je pomemben del njegove osebnosti v vsakem življenjskem obdobju in v vsaki situaciji.

Temelji samopodobe izhajajo iz otroštva in nastanejo tako, da ponotranjimo lastnosti pomembnih odraslih (navadno staršev ali skrbnikov) in njihovo podobo o nas, ki jo dobimo skozi njihovo odzivanje na naše čutenje in vedenje.

Oblikovanje samopodobe in lastne identitete je mogoča le preko občutja lastne vrednosti, ki ga posameznik doživlja skozi odnose z drugimi. V skladu s predstavo o lastni socialni zaželenosti posameznik postopoma oblikuje lastno vrednotenje in lastno samopodobo.

Ali torej samopodoba vpliva na naše odnose?

Seveda. Evolucijsko je znano, da smo ljudje družabna bitja in imamo potrebo po primerjanju, tekmovanju in sodelovanju z ostalimi. Tako se v otroštvu na podlagi podobnih interakcij razvije tudi naše lastno vrednotenje sebe.                                                                               

Na podlagi našega lastnega vrednotenja sebe, svojih razmišljanj, predstav o sebi in posledično tudi predstav o zunanjem svetu reagiramo v odnosih z ostalimi ljudmi.

Se težje postavite zase? Ne znate postaviti lastnih meja? Ste ustrežljivi in ne zmorete/oz. težko izrečete besedo NE? Če ste si na vprašanja odgovorili pritrdilno je velika verjetnost, da se negativno vrednotite, oz. imate oblikovano negativno samopodobo/oz. negativno predstavo o samem sebi.

Kakšne partnerje običajno izbirajo ljudje s slabo samopodobo?

Ljudje, ki imajo negativno samopodobo oz. slabo samopodobo se na splošno manj cenijo. Ne opazijo lastnih vrlin, svojih ciljev in dosežkov in to kar storijo, pogosto ni dovolj dobro.

Ker imajo osebe s slabo samopodobo težave z lastno vrednostjo, ni presenečenje, da v veliki večini izbirajo partnerje, ki jih ne cenijo dovolj ter imajo z njimi bolj hladen čustveni odnos. Osebe s slabo samopodobo so nagnjene k temu, da so bolj prilagodljive in imajo tudi veliko težnjo po ugajanju ostalim. Velikokrat se partnerski odnos izoblikuje v zanko, kjer oseba s slabo samopodobo samo vlaga ter brezpogojno daje vse svoje moči v partnerski odnos na drugi strani pa je partner tisti, ki sprejema in tega žal ne vrača.

Če osvetlimo zadevo tudi z druge strani. Kako bi nam lahko partner vračal ljubezen, če nikoli nismo verbalno in ne verbalno nakazali, da si bližine želimo, ko pa je naš cilj, da samo vlagamo v druge in ne vase ter se vedno razdajamo za ostale?

Ali zaradi slabe samopodobe vztrajamo pogosteje v odnosih, ki so za nas škodljivi?

Če imamo slabo samopodobo pogosto pozabljamo nase in na svoje lastne potrebe. Naše osnovno vodilo je zadovoljiti ostale, zato posledično lahko vztrajamo v odnosih, ki so za nas škodljivi in neprijetni. V večini še posebej vpliva na naše partnerske odnose, kar lahko povzroči prepire, negotovost, neravnovesje in druge težave v odnosih. Zaradi lastne nizke samopodobe bomo v razmerju bolj verjetno ignorirali svoje lastne želje in potrebe. Lahko vztrajamo v odnosu, kjer bore malo ali ničesar ne dobimo v zameno ter toleriramo ne primerno obnašanje partnerja ter se v nekaterih primerih sami krivimo za njihove negativne ali neprijetne reakcije.

Kaj se skriva v ozadju slabe samopodobe in s kakšnimi občutki se lahko srečujemo?

Slaba samopodoba privede osebo do vzdrževanja slabega mnenja o sebi, prezirljiv odnos do sebe in vzdrževanja slabe podobe o sebi. Težko vzpostavimo pozitiven odnos z drugo osebo ali pa smo v odnosu z drugimi pogosto v podrejenem položaju. K temu  prispeva več dejavnikov, ki jih posameznik dobiva od okolice. Na primer otrok, ki je nenehno kritiziran, mu vzbujajo občutek manjvrednosti in nezaželenosti, bo najverjetneje razvil slab odnos do samega sebe, torej nizko samospoštovanje ter posledično tudi slabo samopodobo. K temu prispevajo tudi nenehne graje, kazni, neuspehi in  izguba moči.

Ko ozavestimo lastne občutke in čutenja in se zavemo, da nekako nismo sledili sebi, svojim nazorom in lastnim željam, nas to lahko potre in pahne v depresivno razpoloženje. Pričnemo se spraševati: Kdo sploh smo? Kaj so naše želje? Kaj zares želim početi? Kaj bi me osrečilo? Vprašanja v nas sprva zbujajo strah in ne vednost, vendar je strah, pred nečem novim in spremembo, popolnoma normalen in razumljiv.

Zakaj je dobra in zdrava samopodoba pomembna in kako nam lahko izboljša življenje?

Osebe z zdravo samopodobo so bolj samozavestne. Kritike ne jemljejo osebno ter so s seboj načeloma zadovoljni. Ovire, ki se jim postavljajo na pot, jih ne vržejo takoj iz tira, iz svojih napak pa se znajo učiti. Svoje potrebe in pričakovanja lahko odprto izražajo. Včasih sicer podvomijo vase (kar je popolnoma normalno), vendar jih občutek lastne vrednosti hitro uravnoteži.

Kako nam  lahko pozitivna samopodoba izboljša življenje? 

Osebe z pozitivno samopodobo se bolj cenijo in sprejemajo sebe takšne kot so in:

• ustrezno nadzorujejo stres in stresne situacije,
• lažje ustvarjajo in ohranjajo globlje in poglobljene odnose,
• lažje govorijo o sebi in posledično lažje govorijo tudi o svojih težavah,
• lažje zaprosijo za pomoč
• in so bolj prilagodljivi na spremembe.

Celoten prispevek je objavljen na portalu Zadovoljna.si in sicer na povezavi: https://www.zadovoljna.si/seks-odnosi/odnosi/zdrava-samopodoba-je-kljuc-do-boljsih-odnosov.html

Ko pričnemo poslušati sebe in svoje potrebe se avtomatsko pričnemo počutiti bolje ter postanemo bolj zadovoljni. Na svet pričnemo gledati bolj pozitivno. Tu se nam pridruži zakon akcije in reakcije, ki nam tako potrdi naše zavedanje. Kar v akcijo, boljši jutri obstaja!

Vas pogosto tesni v pljučih? O tesnobi si lahko preberete na naslednji povezavi.

Bi si želeli izboljšati lastno samopodobo/ lastno vrednotenje sebe? Na srečanje se lahko naročite na naslednji povezavi.

The post Slaba samopodoba? (v sodelovanju z Zadovoljna.si) appeared first on Center za psihoterapijo.

Če imate božično tesnobo si lahko v nadaljevanju preberete nekaj idej, s katerimi se lahko vrnete v ravnovesje.

1. Določite okvire kako si želite preživeti svoj čas.

Med prazniki se lahko odločite, kam greste, koga boste povabili v svoj dom in koliko denarja boste zapravili. Morda se vam zdi, da niste sami odgovorni za vse našteto, ampak izbira je v vaših rokah. Pomembno je, da postavite meje, preden vas bo božično praznovanje zasulo in vzbudilo tesnobo. Odločite se, kaj je za vas pomembno in v tem tudi vztrajajte.

2. Naredite božični ”budget”.

”Budget” ustvarja meje za vašo denarnico (ali bančni račun). Priprava ”budgeta” pomaga zmanjšati stres, saj vam nudi načrte in s tem posledično tudi varnost. Ne pozabite, da lahko nadzirate svoje misli in dejanja – vključno s svojo porabo financ.

3. Sprejemanje žalosti

To je tudi čas, ko pogrešam družinske člane, ki niso več tukaj in  bi si želeli, da bi bili zopet z nami. Nastopi tudi resničnost in zavedanje, da je minilo še eno leto. Naenkrat mrzlično pričnemo razmišljati o preteklem letu. Porajajo se nam lahko vprašanja: Koliko svojih ciljev sem dosegel? Sem naredil vse, kar sem rekel, da bom? Namesto da bi bil ponosni, nas pogosto napolni obžalovanje, da  preteklega leta nisem najbolje izkoristil. Potrebno se je zavedati, da je čisto vredu in sprejemljvo, da nismo dosegli vseh naših zastavljenih ciljev in da zaradi tega nismo nič slabši.

4. Ni vam treba imeti “popolnega božiča”

Pogosto nas prežame tesnoba ob ideji ” popolnega božiča “. Potrebno je poskrbeti za okraske, hrano, darila, okraševanje in še bi lahko naštevali. Potrebno je odvreči prepričanje, da moramo  očarati nekoga ne navideznega ali pa pasti pod vpliv pomembnosti tujega mnenja. Ne pozabite, da je skrb zase in za svoje želje pomembnejša bolj kot nakup dragih daril ali popolno praznovanje.

5. Osredotočite se na tisto, kar lahko nadzirate.

Znano je, da najbolje lahko nadzorujemo le dve stvari: svoje misli in svoja dejanja. Ko se boste odločili, da boste opustili tisto, česar ne morete nadzorovati, boste samodejno zmanjšali količino stresa v svojem življenju.

6. Predstavljajte si božič, ki ga želite imeti.

Lahko si zgolj le predstavljate ali pa tudi napišete/ali narišete vaš idealni božič. Tako se boste znebili tesnobe in pritiska in idej, kakšen bi naj božič moral biti in si poskušali  ustvariti božič, katerega si želite sami.

     7. Vzemite si odmor

Na koncu pa je zelo pomembno, da si vzamemo čas za lasten počitek. Morda boste v prazničnem času občutili pritisk in stisko, saj boste nenehno obkroženi s prijatelji in družino. Tako je zelo pomembno, da si vzamete nekaj časa zase. Naredite nekaj sproščujočega zase kot je topla kopel, branje knjige ali poslušanje najljubše glasbe. Kepanje na snegu pa je tudi dobrodošlo!

Dobro je vedeti, da je tesnoba vsakega posameznika individualna, zato lahko vsak upošteva ideje po lastnih zmožnostih.

Na temo tesnobe si lahko več preberete tudi na povezavi.

The post Božična tesnoba appeared first on Center za psihoterapijo.